V duhu se mu je porajati slika za sliko iz detinstva ... Če je mežal, se mu je včasih dozdevalo, da vidi lepo oblečeno mlado gospo, sinjeoko, zlatolaso, tako dobro, tako prijazno; zdelo se mu je, da vidi ljudi, ki mu strežejo; zdelo se mu je, da vidi velik vrt, velik grad ‒ ali vse to se mu je kazalo kakor nejasne tenje za motno meglenim zagrinjalom. Zaman se je trudil, da bi obudil te podobe v svojem spominu tako natančno, tako živo, kakor jih je občudoval včasih v sanjah.