Tako je torej gospod srečno in zadovoljno živel v Ljubljani. Njegovemu nosu se je zopet vrnila nepopisno lepa, zdrava rdeča barva. Idilski mir je užival po službi v svoji podstrešni sobici, puhal iz svoje dolge pipe, gledal doli na kalno Ljubljanico in na uro, kdaj bo čas, da odide k Perunu.