Mirno in vdano je prenašal hude udarce usode in žene, ki je imela poleg prekrepkih pesti po njegovi trditvi najdaljši jezik od hrvaške meje noter do ljubljanske ga Žabjaka. Zakaj je gospod Polonine talente omejil samo do Žabjaka, tega ne ve živa duša; menda je klobasal tako nemarno tja v en dan samo zato, da bi jezil strogo možakarico in se maščeval za batine, nemara pa je govoril tako tudi zato, ker duševno obzorje njegove žene ni presegalo imenovanih mej. Večkrat, kadar je bila malo boljše volje, se je izgovarjal, da je vino najboljše sredstvo proti mrzlici in griži, in ji je prigovarjal, naj pokusi tudi ona to izborno zdravilo, toda ga je vselej zavrnila tako osorno, da je potihnil mahoma in brez najmanjšega ugovorčka.