Bal se je močne možakarice bolj, nego cigan dela; vendar zato ni opustil grešne navadice in njegov nos se je razcvetal in rdel vedno lepše, kakor se razcveta in rdi žlahtna vrtna roža, če jo zalivaš tako vestno in marljivo, kakor se je zalival žejni. Mirno in vdano je prenašal hude udarce usode in žene, ki je imela poleg prekrepkih pesti po njegovi trditvi najdaljši jezik od hrvaške meje noter do ljubljanske ga Žabjaka. Zakaj je gospod Polonine talente omejil samo do Žabjaka, tega ne ve živa duša; menda je klobasal tako nemarno tja v en dan samo zato, da bi jezil strogo možakarico in se maščeval za batine, nemara pa je govoril tako tudi zato, ker duševno obzorje njegove žene ni presegalo imenovanih mej.