Le prav počasi se moremo voziti skozi pisano gnečo. Že me malo glava boli od tega neznanskega hrupa in šundra; vendar se premagujem in se, ves v rožicah, z viržinko za ušesom, prav moško držim pokonci. Naposled se, Bogu, vendarle ustavimo, in sicer pred strašno lepo palačo iz samega belega marmorja in s pozlačeno streho.