Vrli nedeljski bratje niso izpustili nobenega praznika niti nedelje, marveč so vedno enako navdušeno in vztrajno lovili tudi ob najslabšem vremenu in se vicali celo pozimi od svetih Treh kraljev do svete, ko je največ snega. Toda vsa njih občudovanja vredna potrpežljivost dolgo, dolgo ni rodila nobenega zaželenega sadu, niti nobenega krta, niti nobenega močerada. Vračali so se vedno prazni, to se pravi brez divjačine, pač pa s kanibalskim tekom in gigantovsko žejo.