Ker se nobenega dopisa iz slikovite naše doline cenjenemu vašemu listu že dolgo poslalo ni, naj slaba moja roka se skromnimi močmi za raskavo pero prime ter potom dopisa potrdi, da narodne zavednosti pri nas ugasnila še ni, ampak smo imeli baš na sv. dan ob najlepšem vremenu i mnogobrojni udeležbi probujenega našega občinstva sijajen požar. Namreč, kar naenkrat ‒ nihče bi, ker i najstarejši ljudje tega ne pomnijo, kaj takega ne pričakoval ‒ je, kakor blisk z vedrega neba, neutrudnega našega, kojega se je mladim a velenadarjenim i jako prijetno donečim domačim umetnikom, kojega pri nobeni boljši veselici nedostajati ne sme, spoznalo, zatrobil. To zaslišavši smo precej vedeli, kam pes taco moli, rekše, da ogenj v strehi kje biti mora, sodeč po, koji ni ostal glas vpijočega v puščavi, ampak je v kratkem vse prebivalce razočaral.