Dosti so pomagali tudi otroci, zlasti pa Žlicoliznikov, ki je bil plat zvona tako silno, da se je razlegalo daleč naokrog in odmevalo od bližnjih gora.
Debelogledov, Žlicoliznikov klenkot in pasja godba so zbudili vse Polževčane, kolikor jih je ležalo ali doma na klopeh ali spalo na travnikih v senci voz ali počivalo v zahladju bukovega gozda. Zdramili so se pa tudi sam ata Žužamaža, župan, posestnik, gostilničar in obenem načelnik polževskega prostovoljnega gasilskega društva.