Madja pa je blodil dalje po ulicah in povsod videl kaj novega, zanimivega. Zdaj je hodil po ravnih, širokih cestah, ob lepih novih hišah; zdaj ob razvalinah ‒ potresnih podrtijah, zdaj ob stavbnih odrih: zdaj zopet po tesnih, vijugastih ulicah, kjer je vel prijeten hlad izza omreženih kletnih oken in iz temnih vež; zdaj po tihih, ozkih stezah, kjer le redkokdaj posije sončni žarek do tal in kjer menda še nikdar ni bilo nobenega vpreženega konja. Kmalu je bil zopet sredi mesta.