Včasih pa je pozabil na neprijetne misli, spreletela ga je pastirska prešernost, da je zavriskal čez globel do sosednjih bregov, kjer so pasli drugi pastirji. Zavriskal je dvakrat, trikrat, ko pa je zaželeni odziv izostal, je malodušno umolknil in se skril v grmovje, da bi ga pastirji, ki so ga prezirali, ne opazili.
Včasih so sosednji pastirji kakor obsedeni vikali čez globel: