Nekega dne se je Dihur napotil na Suhi vrh. Čim više gor je prihajal, tem lepša žita so ga pozdravljala; ozimine so se svatovsko zibale v prvem latovanju, po rebrih je tekmovala košata trava z vresjem.
Pri je našel vse dobre volje, žita so kazala lepo in pod bajto je studenec, ki je ob najmanjši suši usihal, letos prijazno žuborel.