Ramit Taurudo je stal kakor zadet od strele, obraz mu je okamenel v nedoumljivi spaki, oči pa so begale kot ponorele vrtavke. Potem je zahropel kot črpalka v kisikarni, odprl usta, vendar ni mogel spraviti besede iz sebe. Udaril se je po pleši in nenadoma poskočil, kakor da bi sprožil vzmet v telesu.