Prišel je z značilno poskočno hojo, s katero je najbrž podzavestno hotel biti višji in se ustavil pred sliko. Pozorno sem ga opazoval, saj mi obraz opazovalca največ pove o njegovem odnosu do slikarije. Ramit Taurudo je stal kakor zadet od strele, obraz mu je okamenel v nedoumljivi spaki, oči pa so begale kot ponorele vrtavke.