Kakor uročen je strmel v konico in zaznaval samo mrščeče strujanje iz dlani, ki se mu je razlezalo po vsem telesu. Ta hip bi se bilo zgodilo tisto, kar so ljudje z grozo pričakovali: čeprav bi bila temna luna, ki se je bližala Zemlji, posrkala ozračje in vodo, bi se žarkočutec Bard ne bil zavedel konca sveta, tako je bil zaverovan v svoje iskanje. Stopal je naravnost, v določeni smeri, in če je naletel na, je brez pomisleka zagazil čeznjo.