Odra je strmel v svojo stvaritev, ki se mu je z oddaljevanjem razkrivala v novih razsežnostih. Osvetljeni kristalni asteroidi so se v svojih krožnicah svetlikali, in tako je vsa velepodoba utripala v bakladi nemirnih luči; sončni veter je razpiral pahljačo mavričnih pramenov, upogibajočih se k jedru, ki ga je obkrožal vesoljski prah kot srebrna tančica. Škoda, da Evridika ne more videti tega prizora.