Za njegovim kapljastim trupom se je razpiral mavrični rep, ko je požiral vesoljske razdalje. Umetnik Noeal Odra je čemel v kristalovinasti čelni konici, srepo zazrt v temno vesoljsko godljo, ki mu je polzela naproti: mežikal je pri vzbuhih nenadne svetlobe, kadar je švignilo mimo sonca, strmel v vrtuljenje zvezdnih kopic pred sabo in brezdanjost teme, ki se je valila v njegove zenice. », glasbo!« je ukazal.