Sonce je zahajalo za gorskimi vrhovi in na mirni gladini vode so odsevala njegova zlatasta pramena, vonjal je borov gozd in jezersko blato; strežnik, vajen nekužnega, razsmrajenega ozračja klonišča, je namakal trnek in hlastno vdihoval vse te vonjave, se opajal z razgledom in trpko premišljal, kakšna škoda, da je ta čudoviti svet obsojen na večno temo. Tedaj je prijela riba. Vrvica se je napela in Geus je presenečen začel na ves glas kričati.