Poskušala sem torej čim manj misliti nanj, čeprav je bilo to težko, kajti vedno znova me je presenečalo čutenje njegove navzočnosti. Tako je precej časa trajalo moje drugovanje z omarnikom, dokler se nisem nekega večera v kopalnici zalotila, da se nalašč odkrito igračkam in dražim s prhanjem, ker me nevidni duh ogleduje, in da komaj zadržujem izbruh naslade, ki se mi je pri tem nabirala v telesu. Stisnila sem zobe, pretrgala zblojeno igro, za katero ne vem, kam bi me pripeljala, in sklenila, da tako ne gre več naprej, da se moram znebiti te môre.