Mirno sem razmišljala naprej in nepremično strmela mimo računalniškega zaslona. Tedaj se mi je pogled nekako podvojil, ploskev mize se je približala in v presojnini, ki se je odprla, sem ga ugledala: bil je starejši gospod s smešno srebrnkasto lasuljo s kodrčki nad ušesi, radoživimi, pohotnimi očesci in otečenim podočjem, lica mu je prelivala nezdrava rdečica, čutne ustnice pa so bile ukrivljene v nedoumljiv nasmešek. Okrog vratu pod podbradkom je imel zavezano belo svileno ruto s čipkasto obrobo, zavezano v umetelni vozel, temno sivi suknjič z visokim ovratnikom pa je kazal na zavihih črno podlago z rdečimi črtami.