Nikogar ni bilo, nihče ni prihajal in sama sebe sem oštela: »Koza presrana, sram te bodi, saj nisi več otrok!« Vesela lastnega glasu, ki me je opogumil, sem se spet lotila dela. Toda med iskanjem primernih črk v grafičnem naboru me je nenadoma zmrazilo v tilnik: bil je to povsem določen občutek, da mi nekdo diha za ovratnik in zavzeto opazuje vsak moj migljaj z miško.