Naposled sem videl samega sebe kot kapljo zavesti, polzečo v kristalnem brezčasju in brezprostorju, kapljo, ki si je odpirala čas in prostor in sprožala dogodke; videl sem tudi druge kaplje, ki so vsaka zase časile in prostorile v fluidu in spoznal sem, da sem se izlevil iz omejenega dogajanja, da sem zdaj bil, da zdaj sem, da zdaj bom in da ne bom nikoli več izstopil iz dromidske podobe.
Zijavkin zev Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sta in zadihano grizla kolena po planinski poti na goro Olševo. Bila je jesen in nebo nad hribi je bilo tako temno kristalno modro, kot je lahko samo v tem letnem času.