Pokrajina je že bila v temi, samo na bližnjih stavbah so žareče odsevala okna in v dalji so se zarisovali osončeni vrhovi gričev. Spreletelo me je spoznanje, da je to podoba z moje Zemlje, ki se mi je nekoč močno vtisnila v spomin in se je zdaj spet izoblikovala v dromidski podobi z vso svojo lepoto. Prizor je dobival celo neke druge razsežnosti, ostajal pa je vendarle tako zemeljski, da sta me prevzeli nezaslišana otožnost in krčevito domotožje po Zemlji, ki ga kot izšolani vesoljeplovec ne bi smel občutiti.