Kaj me lahko potem še čaka, sem pomislil in previdno stopil za Dromidom; tal pod sabo namreč nisem videl, samo čutil sem jih in zaradi tega dobival vrtoglavico. Vse naokrog se je prelivala svetloba, spodaj nekoliko bolj temno modra, nikjer pa ni bilo meje med izkle sanim prostorom in kristalovino. Kakor da bi visel v presojnem morju brez dna.