Moral sem se skloniti in po vseh štirih zlesti v podo bo, ki pa se je takoj za vhodom razširila in lahko sem se dvignil in hodil pokončno. Podoba me je v hipu osupila: skozi kristalne sklade so namreč presevali močni modrikasti žarki dromidskega sonca Rama in se lomili v mavričnih slapovih, padajočih z različnih strani. Prizor me je tako prevzel, da sem obstal in strmel v mrgolinčenje barv in svetlobe okrog sebe.