Jarimi se je zdel kot omen, zato je pokleknila in začela glasno moliti: »O, Bog, ki premikaš sonce in zvezdovje, obrni se k meni, prašku v tvojem stvarstvu; odvzemi mi tesnobo in dopusti, da se ti približam brez strahu.« In takoj je iz njenih prsi izpuhtela bojazen, v mislih pa se ji je začel oglašati nek glas, ki pa ga še ni mogla razumeti, saj je prihajal preveč od daleč. »Če je to tvoja govorica, oprosti, ker je še ne dojamem,« je šepetala.