Sončna svetloba jo je oslepila, potem pa je spregledala in jeknila od presenečenja: pred njenimi očmi se je namreč pokazala Gora božje milosti v vsej svoji veličastnosti. Bila je kot velikanski stožec, z ravno odrezanim vrhom, njeno skalovje se je belilo v sončni luči, brazde, ki so se zajedle v pobočja, pa so bile zalite z zamolklo rdeč lavo, tu in tam prekrito z žarivo rumenimi lisami. Zdaj je vedela, od kod so kamni, s katerimi je bila zaznamovana pot na goro.