Danilij je zajel sapo in z njim je zadihala tudi množi ca, saj ga je poslušala skoraj brez daha. Naredil je še korak bližje k skalni prekladi in nadaljeval: »Bratje in sestre, nocoj povzdigujem svoj glas, po božji obznani, zoper drugo vrsto pregrešnikov, ki niso vredni, da teptajo tla, dihajo zrak in da jih sonce greje. V mislih imam izumljevalce koles, popotovalce in zvezdoglede.«