Jarima je nehala veslati, pokleknila na obe koleni, sklenila roke in zašepetala večernico: »O, bog, ki nam prinašaš temo in luč, blagoslovi dan, ki se končuje, odpusti nam vse hudo, ki smo ga morda storili, varuj nas tudi to noč pred silami mraka in povrni nam zjutraj luč, tako kot se tudi ti povrneš med nas čakajoče.«
Potem je močneje zaveslala, da bi nadomestila zamudo in da je tok ne bi zanesel preveč navzdol. Kmalu je pristala na drugem bregu.