Spretno sukajoč veslo je pri vsakem zavesljaju popravila smer, tako da je kljun čolna izkoriščal tok, ki jo je nesel k drugemu bregu. Na vodi je odsevalo zadnje žarenje večerne zarje in gladina reke je bila kot tekoče sončno zlato. Na površje so skakale ribe, brenčale so žuželke, iz stanišča Izov pa se je oglašal, ki je klical k večerni molitvi.