Jarima je hodila ob tropu ovac, vendar jih ni priganjala. Gledala je skozi prahu, kako se prelivajo svetle barve neba na večerni strani v temnejše odtenke in v njenih modrih očeh, ki so bile nekaj posebnega med črnookimi, se je zrcalil mir in zamaknjenost. Sončni vzhodi in zahodi so bili zanjo že od otroštva nekaj veličastnega, čeprav se je sprva bala prihoda vsake noči, misleč, da zjutraj sonce ne bo več vzšlo.