Nad pokrajino je krožila, zapoznelo iščoč svoj večerni plen. Jarima je hodila ob tropu ovac, vendar jih ni priganjala. Gledala je skozi prahu, kako se prelivajo svetle barve neba na večerni strani v temnejše odtenke in v njenih modrih očeh, ki so bile nekaj posebnega med črnookimi, se je zrcalil mir in zamaknjenost.