Aa pa se še vedno hrani. Delovišču se bliža drobna votlinarka, ki si jo je oznamenoval Mea in se mu zdaj obrača z zaskočnimi vabili: na kolenih, oprta na lahti, drsa po pesku in ga beloočno gleda, in noslja in odpira usta, kažoč rdeč jezik, oponaša z njim oblize, obrača se tako, da vidi njeno plodje: odprto volhko meso, ki se pregiba v gibih sprijetja; v nosnice se mu prinaša vonj kakor po grenki pelinovi travi in sladu močnega oreščka ‒ tako vonjajo, kadar se odpirajo za zaskok ‒ ampak ne, ne mara Mea, kar mu je obljubljena Aa. Ne bo se sparil z Mea, z nobeno se ne bo.