Če se spomni melišč ob ljubeljski cesti. Kadarkoli vozi po tistih ovinkih navzgor, se mu dozdeva, da so tiste poševne ploskve sesipanega grušča prava ravnina sveta in da je cesta navpik in tedaj občuti breztežje kot neko znano, običajno stanje, čeprav se mu za hip prevesi želodec v grlo. Tega spomina ne more primerjati z nobenim zdajšnjim občutjem.