Morda ni prav oznamoval tega obljubljenja: oveda se mu kot nedogledna voda, kot drugo nebo, oblito s sončevino, ne ve, odkod mu je to prineseno ali odneseno, ve pa, da je nekje, navzdol po tej reki, tam, kamor voda nosi listje, dračje in onemele ptice, kamor plavi plodove dreves in sta ra strohnjena debla. Dalj je, kot lahko kdaj pride s hojo ali tekom, tako daleč, da ni nikoli več nazaj vsega tega, kar reka plavi in splavlja ‒ tudi onemele votlinarje, ki jih razkosajo zveri, splavlja tja in nekje tam mora biti obljubljeno morje. Mora biti tam in zato tudi dela to delo.