Tako kot ugaša njegova sled, tako pojema tudi njegova gluha stiska.
VOTLINA Nedogledno zeleno črno je in v tej črnoti se iskrijo zvezdja, lesketa se neko čudno stvorjenje in njegova lastna roka je kot sončni sij, ožarjena od sončne oble za njim. In postaja kot postojna, ki razpre svoja krila in polebdeva nad reko, v ušesih sliši predirne in daljno, votlo govorico, kratek renč, neka neznana znamenja in čuti, da ga stiska strah: nekam ga je odtisnilo in znamenja rojijo sem in tja kot ponorela.