Sonce je zahajalo, na nebu so se kodrali rdečkasto zlati oblački, tudi časopotnik je srknil vino, ki se mu je toplo razlezlo po telesu. »V mojem svetu delam na inštitutu za časogibnost,« je zamišljeno rekel. »Potujem skozi čas, a ga še vedno do konca ne razumem.«