»Kakor vzameš,« je pomodroval gozdar in nagnil kozarec. »Ne morem pozabiti, kako mi je v partizanih v nekam spopadu vrgel ročno bombo: zdelo se mi je, da leti po zraku ure, dneve ... končno je padla; neskončno počasi sem jo pobral in vrgel nazaj, spet trajalo, tra jalo, dokler se ni razpočila tam, odkoder je priletela. Vse življenje je šlo mimo mene ...