V bližini je bil rudnik kamene soli, ki so ga zaprli in zazidali vhode vanj pred več kot sto leti, ko je Trapanija razglasila brezsolje in je sol postala na planetu strogo prepovedana tvarina. Kraja se je držalo nekaj zloveščega in temotnega; redki Butarci, ki so ostali v vasi, so bili več ali manj umsko in telesno omejeni, morda tudi zaradi tega, ker je svojčas cefuronska vojska v rudniku preizkušala dušomorne zvoke. Na hribu, pod katerim so kopali sol, je stal brončeni steber z iridijevo konico, ki je označeval traposferično središče Trapanije, točko, ki kljub nihajnosti planeta ni nikoli spremenila lege.