Tako se mreževci niso več mučili ne z branjem ne s pisanjem, temveč so samo še mrežili po literaturi. Navzlic zatonu pisanja se trapanski umetniki pisave niso vdali v usodo: ustanovili so Društvo trapanskih arhaičnih pisateljev in še naprej pisali in tiskali knjige, čeprav so veljali za čudake. Društvo je imelo sedež v stari, zidani hiši na robu murjanskega mestnega parka, obraščeni s pravim bršljanom in z vrati, ki so se odpirala ročno in premikala na tečajih.