»Potem pojdiva v Ljubljano!« je prešerno vzkliknila. Čez čas sta se že vozila v katrci in spotoma mu je razkazovala obcestne kraje in vasice, mirno sevajoče v mesečni noči; izstopila sta v Ljubljani, ki se je kopala v lučeh in mesečini, postajala pred izložbami, pred banko, pod in se ni mogel ubraniti smejalnim popadkom, ko mu je pojasnjevala nekatere traparije, ki so jih v Trapaniji že zdavnaj prebrodili. Potem sta obstala tam, kjer sta se v sanjah razšla, ob Ljubljanici pri Tromostovju in ga je krčevito držala za roko, da ji ga spet ne bi vzela reka.