Med sevanjem kristalnih skladov je odkril primerno špranjo, zbral časopotno energijo in zdrknil tja, kamor mu je velevalo srce. Nad smrekami se je prevažala velika bleda luna, razsipajoč svetlobo po gozdu, nekje se je oglašal in v gozdarski koči Lojzeta Skoka je brlela luč. Stopil je po mehkem mahu do razsvetljenega okna in srcem mu je zaigralo, ko je notri zagledal, sklanjajočo se nad knjigo.