Zunaj je potoval vse lažje in lažje; zapustil je kristalno nulo tri, zdrsnil skozi ozvezdje in zaplaval v astralu. To ni bil preskok v preteklost ali prihodnost, kakršnega je poznal pri časopotništvu, ampak vstop v nekakšno vsečasje. Na plovbi je srečeval druge potnike, plahutajoče po astralu; nekateri so ga ogovarjali in mu hoteli nekaj razložiti, drugi se niso menili zanj, ker so bili astralna telesa, ki so za vselej zapustila tvarni svet.