Opolnoči so vrata v trajekt zaprli in iz pogonskih se je začelo kaditi. V tem slovesnem trenutku, ko je kronografka oznanila Trapaniji, da je napočil trenutek, na katerega so čakali stoletja, pa so se vrata nenadoma spet odprla in po stopnicah je nerodno sestopil cefuronski vojaček, ob oporniku trajekta pomočil trapansko zemljo, potem pa iz žepa potegnil pršilec barve in na zaščitno ogrado z brsko klinopisno pisavo nabrizgal: JA ODLAZIM ‒ JEBITE SE SAMI! »Kaj je napisal?« so od hoteli zvedeti tuji poročevalci.