Časopotnik je prezirljivo opazoval cestno mašinerijo, ki se je počasi premikala na nafto, zanj najbolj neprimerno gorivo. Zamudila sta del obreda in se držeč za roke podala v prepevajočo, molečo in igrajočo gnečo, prešerno vesela, mahajoča papežu, ki je v slavnostnih oblačilih odpozdravljal z vzvišenega odra. Sijalo je sonce, pihala burja in kuštrala Vidine lase, neštete zastavice in bandera; romarji so zapeli papežu rojstnodnevno pesmico, ta pa je solznimi očmi rekel v glasonosnik: »Papež ma vas rad!«