Muzal se je Čukan sam pri sebi: prav to bo užgalo zdaj, ko so križevniki v vladi in si lastijo sloves Kičlempa, ki je okinčal mnoga svetišča. Nič si ni oddahnil od sestopa z gore, takoj je s predsedniškim aeromobilom odletel proti domu in med poletom povabil na čaj znanega pesnika Rilcija Blozca, ki je že pod skupniško vladavino postal častni član trapanske umskoumetniške akademije. Pred kaminom, ob čaju, iz cvetov svetega drevesa palija seveda, je predsednik razkril bradatemu Blozcu zamisel o stolpu; očaral ga je in vzbudil v njem pesniško žilico.