»Zdaj ...zdaj ... « je z odmevom v skalovju odgovarjal Ramtin in v krču začutil, kako se izliva v njeno razbeljeno in valujočo notranjost in zdelo se mu je, da je v ljubovanju končno zares prečasil čas. Ležala sta potem na hrbtu, zadoščena in srečna, v nebo nad sabo strmeča: oblaki so se prelivali v mavričini večerne zarje in tedaj se je v grmičevju rožmarina izpajčevinil hvarski brivec, nekdaj najboljši pevec med pevci na otoku in jima iz polnega grla zapel otožno dalmatinsko pesem o devi, ki čaka na obali ladjo svojega ljubega. »Kje sploh sva?« je nenadoma vprašala.