Bil je sošolec Zenaja Šanaja, h kateremu se je napotil takoj po izglasovani zaupnici, da bi od njega prevzel posle ministra obrambe. Odstavljeni obrambnik, ki je pospravil svoj kabinet do zadnje spominske ploščice, ga je pričakal s prezirljivim nasmeškom in mu ponudil sedež za veliko mizo pred stenskim prikaznikom vojaških oporišč Trapanije. »Jokelček, stolček te že čaka,« je izustil skozi našobljene ustne. »Zdaj se boš končno lahko igral z vojački.