Stari ni namreč nobene stvari jemal v roke, samo še gledal jo je, dolgo in nepremično. Tudi spoznal ni nikogar več in mene je imel za Cineta, medtem ko je Cineta ogovarjal z mojim imenom. Vsako reč je gledal dolgo in nepremično, toda nazadnje mu jo je bilo treba kljub temu še na široko pojasniti.