»Umrla bom, umrla!« kmalu potem zavrisne Hela, zagrebe s prsti v Ksenine lase, ki so se kot ognjen slap razsuli po njenem trebuhu, in vztrepeta v kratkem, a silovitem krču; med glasnimi ječaji se ta krč ponavlja v vse daljših sosledjih in naposled se njeno telo umiri, čeprav še vedno lovi sapo.
, tudi sama zadihana, si odmika z lica pramene las in s pikrosti ogovori Helo: »Upam, da mi nikoli več ne boš rekla, da sem rasistka in da se mi tvoje črno telo studi.« Hela zdrsne z ležišča na kolena in objame prijateljici noge.