Tega pa noče, noče nocoj; to je zadnja samotna noč, ker ob zori pristane Up in pride ljubljeni, bi ga koprneče čaka vse dolgo zemeljsko leto. Na robu nevarnosti, da jo prevzame nezadržno vzburjenje, ki tli globoko v njenem drobovju, se poloti prijateljice s pospešeno ihto: strga ji z bokov snežno belo tango in se potopi v njeno temno telo. »Umrla bom, umrla!« kmalu potem zavrisne Hela, zagrebe s prsti v Ksenine lase, ki so se kot ognjen slap razsuli po njenem trebuhu, in vztrepeta v kratkem, a silovitem krču; med glasnimi ječaji se ta krč ponavlja v vse daljših sosledjih in naposled se njeno telo umiri, čeprav še vedno lovi sapo.